Gal Kirn

The English version is available here.

Ob vedno večji militarizaciji in naraščajočem fašizmu se mora tudi kritična raziskovalna dejavnost vprašati o svoji vlogi in razmišljati o načinih, kako se lahko izvijemo iz tipičnega akademskega formata. Običajni akademsko-raziskovalni postopek se prične z definicijo problema, raziskovanjem in branjem; nakar izsledke predstavljamo ožji akademski srenji,  material predelamo in – v skladu z akademskih standardi – objavimo v revijah in zbornikih.  Klikni ‘ponovi vajo’, le s hitrejšim oz. ‘fast forward’ tempom. Moje raziskovanje se neposredno veže na dediščino antifašističnega upora, to je na vsebine in forme spomina na Narodnoosvobodilni boj (ali krajše, NOB). V projektu smo se ukvarjali s spomeniki, filmi, s partizansko umetnostjo, ki se je pojavila v času socializma, in pa tudi s procesi pa padcu socializma, ki jih mdr. zaznamuje nacionalistično revizionistično zgodovinopisje. Slednje skuša enačiti fašizem in antifašizem, ali pa celo rehabilitirati (lokalni) fašizem. Ob vse večji polarizaciji in amneziji, zakaj se je boril fašizem, in proti čemu se je boril antifašizem, se je postavilo vprašanje: ali sploh še lahko interveniramo v to debato, ki že dolgo presega okvire narodne sprave?

Moje iskanje novega načina zgodovinske rekontekstualizacije jasno pokaže, da je najprej nastopila fašistična okupacija in domača kolaboracija, šele v drugem koraku pa nastopi antifašistični upor, na katerega se odzovejo široke ljudske množice, ki se borijo za drugačen svet. Na kakšen način bi potlej lahko predočili del partizanske dediščine ljudem, brez da se zatekamo zgolj k zgodovinskim dokumentom in knjigam? Ena izmed idej se mi je porodila ob raziskovanju v Ljubljani, ki se je v zadnjem desetletju izjemno turistificirala: tedaj sem se namenil del dediščine upora zajeti v zemljevid uporniške Ljubljane. Danes se namreč podoba uporniške Ljubljane zdi zelo oddaljena, podobno kot antična Emona. A vendar, če pogledamo natančneje, v  pregovorno “najlepšem mestu na svetu” naletimo na vrsto partizanskih spomenikov, plošč in kipov, ki navsezadnje pričajo o nekem junaškem obdobju. Morebiti se vsak dan sprehajamo mimo njih, pa jih v resnici ne vidimo več – lahko bi celo rekli, da so postali del ti. »urbanega nezavednega«.

Če bi vprašali prav te ceste, zidove in zgradbe, o najbolj dragocenem in politično eksperimentalnem ter emancipatornem obdobju, bi – če bi le-ti lahko govorili – gotovo največ povedali o obdobju 2. svetovne vojne in upora proti fašizmu. Kaj govorili – z megafoni bi vzklikali “NAJ ŽIVI OSVOBODILNA FRONTA, DOL S FAŠIZMOM, SVOBODA NARODU!”. Poslušali bi o neverjetni politični iznajdljivosti, o koordiniranih akcijah za 1. maj, kurjenju kresov na Rožniku in streljanju s pirotehniko, ter izobešanju zastav na Frančiškansko cerkev. Ptice bi pele o prepovedanem petju in snemanju prepovedanih pesmi; prepevale bi o množici, zlasti žensk in mladih, ki so upor vodili. Če bi lahko spregovorile krošnje dreves – radijski sprejemniki so bili pogosto skriti ravno tam – bi nam zopet oddajale novice o uporniškem gibanju v Ljubljani in po svetu. Veje in listi bi nam šepetali o Ljubljani kot mestu upora, ki je dobilo odlikovanje narodnega heroja; o mestu, ki ga ni bilo strah fašizma – ne danes ne včeraj – in kjer se je že v prvih mesecih po okupaciji uspelo razviti eno najbolj množičnih in dejavnih antifašističnih gibanj okupirane Evrope.

V samem izhodišču sem si zastavil nalogo, da postavim pregleden, a vsekakor nepopoln zemljevid upora, ki bo vseboval nekatere zgodovinske lokacije, osebnosti in delovne akcije upora. Na tej karti pa bi hkrati še ponazoril neke vrste ‘uporniško infrastrukturo’ ter opozoril na nekatere vidne spomenike in spominska obeležja NOB v Ljubljani. V resnici je potlej naš projekt slonel na ideji oblikovanja zemljevida, ki bi na novo predstavil tako spomenike kot tudi točke upora po Ljubljani. Njihovo alternativno kartiranje bi vodilo prebivalce in prebivalke mesta, pa tudi turiste, ki nekaterih krajev zaradi samoumevnosti ne vidijo oz. vidijo Ljubljano precej polikano.

Obenem moram dodati, da je projekt prerasel prvotno idejo zemljevida in postal spominska digitalna platforma upora, ki ne podaja le lokacij in kratkih opisov, temveč tudi razvija različne teme in govori zgodbe, zasidrane na fašistični okupaciji, pričevanjih, organizaciji OF, uporniških akcijah, infrastrukturi, kulturni dejavnosti in spomenikih NOB. Kulturne dejavnosti tu ne krasijo le zgodbe, ampak tudi arhivske fotografije, likovna dela in pesmi iz tistega prelomnega časa. Projekt nas je vodil do vprašanja, kako bi namesto golega dokumentiranja in raziskovanja, ali npr. zgolj obeleževanja na vsem znani Poti spominov in tovarištva, spomin utegnil spet postati nekaj bolj živega – nekaj, kar bi animiralo ali navdahnilo nove poglede, teme in generacije?

Za konec naj dodam še nekaj o nadah: upam, da se spletna platforma ne bo uporabljala zgolj v virtualnem prostoru, pač pa bo služila kot navdih za (ne)formalno vodene oglede uporniške Ljubljane, ter tudi za nadaljnje raziskovalno delo, umetniške intervencije in politične prakse antifašizma. Prepričan sem, da si ne smemo več zatiskati oči: jasno je, da svet plove proti zelo nevarnim vodam, kjer fašizem ni le stvar spomina, temveč je postal del naše realnosti. Tudi zato postajajo agilnost, iznajdljivost in upor spet stvar nujnosti. Zato: postani zopet uporniška, Ljubljana!